Človek s psihonevroimunološkega vidika

Neskladnost vzhodnega in zahodnega principa medicinskega sistema je v tem, da vsak s svoje
perspektive obravnavata človekov psihični in telesni dobrobit. V pomankanju dialoga med
obema se pogosto zgodi, da je potreba po razumevanju tako izrazita, da smo v zameno za
jasno sliko o tem, kdo pravzaprav smo, pripravljeni zanemarili resnično kompleksnost
psihofizičnega ustroja človeškega bitja.

V tem smislu zahodna medicina funkcionalno motnjo določenega organa obravnava precej
izolirano od delovanja ostalih organov v primerjavi z vzhodnim zdravstvenim sistemom. Za
primer vzamimo hipotirozo, zmanjšano delovanje ščitnice. Zahodna medicina rešuje
simptomatiko zmanjšanega delovanja ščitnice z doživljenskem nadzorom in urejanjem ter
dodajanjem hormona tiroksina in trijodtironina. Tradicionalna kitajska medicina kot ozadje
nastanka tega avtoimunega obolenja navaja več različnih sindromov katere je potrebno
odpraviti, da bi zopet spodbudili proizvajanje ščitničnih hormonov. Na tem mestu vzhodno
medicino navajam kot predhodnico psihonevroimunološke znanosti, ki se na prve znake
bolezni osredotoča že pred povsem izraženo simptomatiko bolezni.

Kar navdušuje pri psihonevroimunologiji je ravno obravnavanje večsmernega delovanja
imunskega sistema, duševnosti in miselnih shem v možganih, kar podpira spoznanja, da lahko
misli vplivajo na človekovo fizično zdravje in da lahko izboljšanje imunskega sistema vpliva
na duševnost. To spoznanje nam odpira potencialno možnost, da lahko z psihološkimi
intervencijami vplivamo na fizično zdravje. Psihonevroimunologija ponazarja kako se
nevrološka in psihična resničnost odražata na telesu in obratno.

Imunski sistem in prilagoditev

Dober in stabilen imunski sistem je osnovni pogoj za ohranjanje življenja in duševnega
ravnovesja. Izrazit vpliv na imunski sistem in razvoj bolezni ima stresna reakcija, ki za
posameznika predstavlja potrebo po prilagoditvi, saj ogroža ohranjanje posameznikove
homeostaze, miru in ravnovesja. Stresni odziv vključuje sinhrono delovanje živčnega,
imunskega in hormonskega sistema in je poskus organizma, da se adaptira na spremenjene
okoliščine v telesu in ohrani homeostazo (Hafner & Ihan, 2014). Kadar je posameznikova
homeostaza dovolj stabilna, stresne reakcije le začasno vznemirijo telo in ga ne prizadanejo
huje, kot se to zgodi pri močnih in vztrajajočih stresorjih.

Elliot in Eisdorfer’s sta opredelila pet kategorij stresorjev, glede na to, ali ti kratkotrajno ali
kronično prizadanejo psihofizične funkcije osebe. Opišeta akutni - časovno omejeni stresor,
naravni stresor, stresno zaporedje dogodkov, kronične ter odaljene stresorje, kateri se
nanašajo na travmatične izkušnje iz preteklosti. Pereča problematika so predvsem dolgotrajne,
kronificirane stresne reakcije, ki postopoma zmanjšujejo stabilnost homeostaze in uničujejo
sposobnost organizma za ponovno vzpostavitev ravnovesja. Takšen, dolgotrajen stres, ki je v
osnovi nekoč predstavljal naravno prilagoditev na dane okoliščine, kasneje, s
psihoterapevtskega vidika predstavlja pacientov naraven kažipot k izvoru težav, k starim
ranam, saj osebo z vztrajajočimi odmevi opominja kje boli.

Na tem mestu bi opozorila na raziskave (Gunnar & Fisher; Loman & Gunnar), ki kažejo kako
izpostavljenost stresnim okoliščinam v zgodnjem otroštvu, kot so travma, zanemarjanje in
zloraba, vplivajo na razvoj otrokovih možganov in posledično na kasnejše oteženo
spopadanje s stresom in na pojavnost duševnih motenj v odraslosti. Otroci, ki so bili zgodaj
izpostavljeni stresnim okoliščinam razvijejo hipersensitivnost - stanje večje organske
vzdraženosti, saj pri njih stresno reakcijo izzove že manj intenziven dražljaj ali dogodek.
Teorija navezanosti poudarja pomembnost varne navezanosti na starša, ki vpliva na razvoj
čustvene samoregulacije. Varno navezan otrok bo zmogel ubesediti in izraziti čustva ter se na
ta način umiriti in ponovno vzpostaviti psihično ravnovesje.

Na tem področju ima dolgotrajna, razvojna psihoterapija veliko potenciala, saj lahko dober
terapevtski odnos omogoči pacientu, da v varnem odnosu s terapevtom ponovno prehodi
razvojno pot, razvije kapacitete za samo-regulacijo čustvenih stanj ter se postopoma uči bolj
adaptivnih reakcij na stres. Omenjene raziskave kažejo, kako lahko ponavljajoči stresni
dogodki v otroštvu in neuglašenost starša na otroka vplivata na vedenje in na stresne odzive.
Če govorimo o psihološki stresu na telesnem nivoju se znajdemo na področju psihosomatike.
Znano je, da so vztrajajoče, kronične, stresne reakcije tesno povezane s psihosomatskimi
obolenji.

Cannova krizna teorija čustev

Cannova krizna teorija čustev (1931) govori o vplivu čustev na stanje telesne pripravljenosti.
Vpliv čustev na telo je zelo očiten v kriznih stanjih, ko se telo ne zanaša več na razumsko
presojanje temveč na čustva. Če se v tem primeru ne izpolni osnovni namen stresne reakcije,
to je mobilizacija v beg ali boj, lahko takšno stanje pripravljenosti postane kronično, kar
pomeni, da ostane funkcionalna organska aktivnost stalno povečana. Psihosomatske motnje se
tako razvijejo kadar se to stanje pripravljenosti tudi kasneje ne razreši. Pogosto je, da
zdravniki pri prihosomatskih motnjah še ne ugotovijo trajne poškodovanosti organov in tkiv,
kljub temu pa obstajajo določene disfunkcije v delovanju, ki vplivajo na pacientovo življenje
in dobro počutje. Kot primer psihosomatske motnje naj navedem astmo, ki jo Luban-Plozza,
opiše kot zavrtost joka ali motnjo, ki nastane pri pretirani vsiljivosti in intruzivnosti s strani
primarnih skrbnikov, ki otroka preveč preplavijo. Zanimivo je, da strokovnjaki poročajo, da
se astmatični napad pogosto lahko zaustavi, če otrok med njim začne ihteti in spodbudi jok.
Pri osebnostih, ki so nagnjene k somatizaciji duševnih konfliktov in posledično trpijo zaradi
psihosomatskih obolenj govorimo o pojavu aleksitimije. Pri aleksitimiji gre za nezmožnost
verbalizacije čustvenega stanja zaradi česar pride do obračanja emocij navznoter ter praznenja
naboja energije direktno v telo oziroma v organe.

Če pogledamo s psihonevroimunološkega vidika, ki preučuje tudi povezavo med centralno
živčnim, endokrinim in imunskim sistemom, razumemo, da dolgotrajen stres vodi v postopne
spremembe v telesnih funkcijah, saj dolgotrajni in ponavljajoči stresni odzivi vplivajo na
funkcije organov (Hafner & Ihan, 2014). Pionirja na psihonevroimunološkem področju, Adler
in Cohen, sta dokazala, da je imunski sistem tesno povezan z vedenjem ter, da lahko z
vedenjem vplivamo na imunski sistem.

Možgani imajo pri imunskem odzivu telesa ključno vlogo, saj vplivajo na izločanje hormonov
ter na funkcijo in aktiviranje imunskih celic. Možgani vplivajo na imunski sistem po eni strani
preko funkcij avtonomnega živčnega sistema in po drugi strani z aktivacijo žlez z notranjim
izločanjem, ki sproščajo hormone v krvni obtok. Če lahko kronični stres vpliva na porušenje
homeostaze imunskega sistema, lahko dober imunski sistem vpliva na psihično ravnotežje.
Področje epigenetike raziskuje ravno pomembnost vpliva okolje in ostalih zunanjih faktorjev
na aktivacijo določenih genov posameznika. To pomeni, da nas naš dna določa le delno in je
v pogojen s strani zunanjih okoliščin. Spremembe v načinu življenja in zunanjih okoliščinah
so tako ključni faktor pri razvoju bolezni, kar pomeni, da imajo epigenetske spremembe moč,
da modificirajo gene. Hafner in Ihan (2014) podobno zaključita, da prehrana vpliva na
ekspresijo naših genov in tako povzoča epigenetske spremembe, saj so različne vrste hrane
vključene v celične procese, katere nadzirajo in jih nadzira ekspresija genov.
Pregovor, ki ga v zadnjih letih podpira tudi znanost, pravi, da smo to kar jemo. Avtoimune
motnje, diabetes, srčno žilne bolezni bolezni in rak imajo pomemben skupen faktor, to je
vnetje v telesu. Prehrana ima veliko vlogo pri nastanku takšnega vnetja. Vključenost pretežno antioksidantne prehrane v jedilnik je osrednje načelo anti-vnetne diete, saj preprečuje
oksidativni stres in vse vrste morebitnih vnetij.

Oksidativni stres

Oksidativni stres nastane, ko je v celici premalo antioksidantov ter preveč oksidantov, do česar pride zaradi zastrupljenosti telesa
zaradi zadrževanja toksinov, in pomankanja dovoda kisika ali hranil (Hafner & Ihan, 2014).
Mag. Petar Papuga, specialist tradicionalne kitajske medicine pri nastanku mnogih vnetnih
bolezni govori o zgoščanju medceličnine, ki upočasnjuje in onemogoča dovajanje kisika in
hranil celicam, kar vpliva na duševnost v smislu zbranosti, prebujenosti in jasnosti.
Stanje telesa ter fizična zmogljivost sta torej varovalna faktorja, ko govorimo o psihičnem
zdravju, saj okrepljen imunski sistem doprinese k psihološki dobrobiti. Po drugi strani pa
placebo efekt predstavlja obratno smer, vpliv duševnosti na telo. Precejšen izziv je
konsistentno vplivati na misli in na odziv našega imunskega sistema. Zanimiva je Olahova
definicija psihološkega imunskega sistema, ki ga opredeli kot integriran sistem, sestavljen iz
kognitivne, motivacijske in vedenjske dimenzije osebnosti, ki naj bi zagotavljal imunost pri
stresu, podpiral zdrav razvoj in služil kot nekakšna psihološka protitelesca.
Pomembnost takšnega, psihološkega imunskega sistema, se mi zdi enakovredna somatski
imunosti, če naj bi ju sploh ločevali. Naša perspektiva in prepričanja vplivajo tudi na telesno
zdravje, pa če bi to želeli ali ne. Če se opremo na ozadje psihoanalitične teorije razumemo, da
sta za spremembo trdovratnih, malignih prepričanj nujno potrebna čas in potrpljenje. Ob
primerjavi somatske in psihološke imunosti, menim, da je psihološki imunski odziv tesno
povezan z načinom in kapacitetami za spopadanje z izpostavljenostjo stresu. Tako kot pacient
v psihoterapevtskem procesu, obrambe nižjega reda postopno nadomesti z bolj zrelimi
obrambnimi reakcijami, hkrati odpira možnost, da se tudi na somatskem nivoju predrugači
trajanje in intenziteta stresnih odzivov.

Reference

Cannon, W.B. (1931). "Again the James-Lange and the thalamic theories of emotion". Psychological Review 38:
281–195.

Hafner, M. & Ihan, A. (2014). Prebujanje: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa – psihonevroimunologija. Inštitut za
preventivno medicino, Ljubljana.

Gunnar, M.R., Fisher, P.A. (2006). Bringing basic research on early experience and stress neurobiology to bear
on preventive interventions for neglected and maltreated children. Development and Psychopathology, 18, 651-
677.

Loman, M. & Gunnar, M.R. (2010). Early experience and the development of stress reactivity and regulation in
children. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 34(6),867-876.