"Zato, da bi si upali zavedati dejstev vesolja v katerem obstajamo, je potreben pogum". Wilfred Bion
Psihoanaliza in psihoanalitična psihoterapija je veja psihoterapije, ki se je razvila v začetku 20. stoletja, pod okriljem Sigmunda Freuda. Značilnost te modalitete je globinski večplastni proces (psihološki, čustveni, odnosni) in fokus na nezavednem, to je tisti del osebnosti, ki se ga ne zavedamo in nam ostaja prikrit ali se ga zavedamo le delno.
Pogosti razlogi za začetek psihoterapije
- psihološke krize
- depresija
- težave s samopodobo
- težave v odnosih (službenih, partnerskih, družinskih)
- kronična tesnoba panični napadi, fobije
- iskanje smisla, splošno nezadovoljstvo
- izgube, ločitve, prekinitev odnosa
- psihosomatske težave
- stres, občutki ujetosti
- slaba samopodoba, občutki manjvrednosti
- nejasna identiteta (iskanje sebe)
- obsesivne in kompulzivne misli
- težave v odnosih in spolnosti
- izgorelost, kronična utrujenost
- občutek zmanjšane volje in pomanjkanje ustvarjalnosti
- težave z izražanjem
- separacijske težave - nezmožnost prekiniti odnose
Kako izgleda psihoanalitična psihoterapija
1. Individualna psihoanalitična psihoterapija
Psihoanalitična psihoterapija je modaliteta psihoterapije, pri kateri je fokus na dinamičnem nezavednim. To je tisti del osebnosti, ki se ga ne zavedamo in nam ostaja prikrit ali se ga zavedamo le delno. Analitik / čarka vas na seansi aktivno posluša, brez obsojanja, kar omogoči, da nezavedni material vznikne tudi v odnosu s terapevtom / tko. Ta pristop omogoči možnost uvidov in samospoznavanja ter postopoma predelavo nezavednih vsebin in novo odnosno izkušnjo znotraj terapevtskega odnosa.
Sama izvajam psihoanalitično psihoterapijo, ki izhaja iz psihoanalize.
Psihoanaliza je nastajala v prvotni obliki v začetku 20. stoletja s Sigmundom Freudom. Do danes so različni avtorji pripomogli k nadgraditivi psihoanalize (Melanie Klein, Otto Kernberg, Thomas Ogden). Posebnost psihoanalitične psihoterapije je v obstoju nezavednega, kar pomeni, da na našo osebnost delujejo nezavedno motivirane misli in čustva. Psihoterapevtska obravnava se osredotoča predvsem na vzroke, ki povzročajo simptome in ko delamo z njimi, le ti postopoma izginejo ali se začnejo spreminjati sami od sebe.
2. Suportivna psihoterapija in svetovanje
V nekaterih primerih, kjer je morda primernejša drugačna modaliteta psihoterapije, včasih nudim tudi krajšo, usmerjeno ali nujno pomoč. O najbolj primernih možnostih se pri vsaki obravnavi pogovorimo na uvodnih pogovorih.
3. Psihoterapija preko spleta (online) in psihoterapija za Slovence v tujini
Psihoterapija po spletu je v današnjem času postala splošno uporabljen način izvajanja psihoterapevtskih seans. Prednost psihoterapevtskih seans po spletu je olajšana dostopnost in fleksibilnost. Pri nekaterih osebnostnih strukturah je bolj ustrezna psihoterapija v živo, kar naslovimo na uvodnih pogovorih.
Kako izgledajo uvodna srečanja
Uvodna srečanja so namenjena prepoznavanju izvora vaših težav. Med začetnimi pogovori spoznate psihoterapevta/tko, dobite vtis, kako takšno delo poteka in ali bi lahko s terapevtom/tko sodelovali. Na uvodnem srečanju morda že dobite občutek ali se počutite dovolj sproščeno ob deljenju svojih misli in občutkov, da bi lahko nadaljevali in pričeli s psihoterapevtskim procesom. Odgovorim na vaša morebitna vprašanja glede poteka psihoterapije. Po uvodnih srečanjih se sklene terapevtski dogovor, kjer se oba pacient/tka in terapevt/tka zavežeta k sodelovanju in spoštovanju pravil znotraj psihoterapevtske obravnave.
Kako izgleda psihoterapevtska ura
Seansa traja 45 minut in poteka enkrat tedensko, ob enakem dnevu in uri.
Koliko časa traja psihoterapija
Psihoterapevtski proces je zaseben in kot takšen izjemno individualen. Časovna opredelitev psihoterapevtskega procesa je zato odvisna od različnih dejavnikov, intenziteti izraženih težav, času trajanja težav, življenjski situaciji, v kateri se je znašel posameznik in podobno. Psihoanalitična psihoterapija je ponavadi dolgotrajnejši proces, osredotočen na globoke nezavedne vzroke za nastanek težav in ne le hitro odpravo simptomov.
Zaupnost
Psihoterapevtski proces je strogo zaupen. Delujem po etičnem kodeksu Slovenske krovne zveze za psihoterapijo.
Cilji psihoanalize
Osnovni cilj psihoanalize se je osvoboditi nekaterih nezavednih vplivov, ki pacientu povzročajo težave. Kot je rekel Freud, je duševno zdrav ta, ki lahko ljubi in dela, oziroma uživa v medosebnih odnosih ter v svojem občutku poklicanosti in ustvarjalnosti. Cilj psihoterapije je izstopiti iz ponavljanja in preseči pogojeno dogajanje iz preteklosti, za kar je potrebno veliko moči. Če so nas kritizirali, bomo obtoževali, če nismo bili obkroženi z varnim okoljem, bomo postali nezaupljivi. Če smo bili spoštovani, bomo znali spoštovati in če smo zrasli v podprtem okolju, bomo znali poskrbeti zase in za druge.
Kako deluje psihoanalitična psihoterapija
Psihoanalitična psihoterapija je oblika terapije ki se odvija s pogovorom, ki vodi v globoko ukoreninjene, nezavedne vidike pacientovega uma in čustvovanja. Na psihoanalitični terapiji se osredotočamo na vzroke težav in ne le na simptome. Spoznanja in spremembe, pridobljene v psihoanalitični terapiji, niso površinski, temveč ustvarjajo osnovo za trajnejšo spremembo osebnostne strukture. To pomeni, da pozitivni rezultati presegajo terapijo in pomembno vplivajo na vaše življenje zunaj terapije. Ker so cilj korenite spremembe, je tudi sama psihoanalitična psihoterapija ponavadi dolgotrajnejši proces, saj se ukvarja z vzroki za nastanek simptomov in ne le s simptomi samimi.
Ta terapevtski pristop, ki ga je razvil Sigmund Freud in kasneje razširili različni psihoanalitiki, deluje na več temeljnih načelih:
- Delovanje nezavednega:
Temelj psihoanalitične psihoterapije je prepričanje, da na mnoge naše misli, občutke in vedenje vplivajo nezavedni procesi in misli. Te skrite vidike uma pogosto oblikujejo izkušnje iz zgodnjega otroštva in igrajo pomembno vlogo v našem današnjem življenju. - Terapevtski odnos:
Osrednji del psihoanalize je dober in varen terapevtski odnos. Pacienti se redno srečujejo z usposobljenim psihoanalitikom/ičarko v varnem in zaupnem okolju, v katerem se klienti počutijo udobno, ko raziskujejo svoje najbolj skrite misli in čustva. - Prosto asociirati:
pacient je spodbujen k svobodnemu asociiranju, k procesu, v katerem izraža vse, kar mu/ji pride na misel, brez cenzuriranja ali filtriranja svojih misli. To omogoča terapevtu dostop do klientovega nezavednega in vpogledu v osnovne težave. - Predelava:
Psihoanalitična psihoterapija je pogosto dolgotrajnejši proces. Sčasoma pacienti predelujejo nezavedne konflikte, travme in nerazrešena vprašanja. To vključuje pridobitev vpogleda v njihove čustvene reakcije, spreminjanje njihovega vedenja, pridobitev varne izkušnje v odnosu s psihoterapevtom/tko ter spodbujanju osebne rasti in samozavedanja. - Analiza sanj:
Sanje veljajo za dragocen vpogled v nezavedno. Psihoanalitični terapevti analizirajo pacientove/tkine sanje, da odkrijejo skrite pomene in nerešene konflikte. - Zaključevanje procesa:
Psihoanalitična terapija nima fiksne končne točke. Zaključna faza je dosežena, ko se klient in terapevt strinjata, da so terapevtski cilji doseženi.