Psihoterapija pri identitetnih krizah

Identitetne krize se pogosto pojavijo, ko dosedanji način življenja preneha delovati — ko se dotedanja prepričanja o sebi izkažejo za nezadostna ali tuja. Psihoanalitična terapija ne ponuja hitrih odgovorov na vprašanje 'kdo sem', temveč prostor, kjer je mogoče to vprašanje resnično raziskati.

Psihoanalitičen pogled

Winnicott je opisal razliko med pravim in lažnim jazom — slednji se oblikuje takrat, ko se otrok zgodaj nauči prilagajati pričakovanjem okolice na račun lastnih, pristnih odzivov. Identitetna kriza se pogosto pojavi prav takrat, ko lažni jaz preneha delovati, pristni jaz pa še ni imel priložnosti, da bi se razvil.

V terapiji to pomeni iskanje tistega, kar je bilo prilagojeno pričakovanjem drugih, in razlikovanje od tistega, kar je resnično vaše. To ni proces, ki bi ga bilo mogoče pospešiti z nasveti — zahteva čas in odnos, v katerem je varno poskusiti biti drugačen.

V praksi

V praksi to pogosto pomeni vračanje k vprašanjem, ki so bila zgodaj opuščena, ker niso imela prostora — kaj vas je resnično veselilo, preden ste se naučili, kaj naj bi vas veselilo. To ni nostalgija, temveč gradivo za to, kdo ste zdaj.