Psihoterapija pri predelavi travme

Travmatične izkušnje — iz otroštva, iz kasnejšega obdobja, čustvena zanemarjenost — pogosto pustijo sled v obliki občutka nevarnosti, ki ostaja, tudi ko je nevarnost že zdavnaj minila. Psihoanalitična terapija ne dela s travmo skozi ponovni pregled dogodkov, temveč skozi odnos.

Kako se kaže travma

Travmatična izkušnja ne ostane le v spominu. Lahko se oglaša v telesu, v nenadnih strahovih, v izogibanju določenim krajem ali ljudem, v občutku, da ste ves čas na preži, ali v odnosih, ki se zdijo nevarni, čeprav za to ni očitnega razloga. Včasih ne gre za enkraten dogodek, ampak za dolgotrajno pomanjkanje varnosti ali čustveno zanemarjenost v otroštvu. Takrat je lahko težko razumeti, zakaj se vaše telo in čustva odzivajo tako, kot se.

Psihoanalitičen pogled

Travmatična izkušnja pogosto ni bila v trenutku, ko se je zgodila, nikoli zares psihično predelana — ostala je kot neobdelan ostanek, ki se ponavlja v obliki telesnih odzivov, izogibanja ali nenadnih preplavitev, tudi dolgo po tem, ko je nevarnost minila. To je razlog, zakaj samo pripovedovanje o dogodku pogosto ne zadošča.

Predelava travme v terapevtskem odnosu poteka počasi in previdno, v tempu, ki ga narekuje klient, saj je varnost samega odnosa pogoj za to, da se lahko nezavedno gradivo sploh približa zavesti, ne da bi ponovno preplavilo.

V praksi

V praksi to pomeni, da delo ne sili v pripovedovanje podrobnosti dogodka, temveč sledi tempu, ki je za klienta prenosljiv — včasih so prvi koraki povsem stran od same travme, pri gradnji občutka varnosti v telesu in v odnosu.

Kako delam

Pri delu s travmo je varnost pogoj, ne cilj na koncu. Zato delava počasi, v tempu, ki ga zmorete, in ne silim v podrobnosti, ki jih niste pripravljeni deliti. Najprej se gradi zaupanje v odnosu, šele nato se je mogoče postopoma dotikati težkega. Srečanja potekajo tedensko, v Ljubljani ali preko videoklica.