Psihoterapija pri predelavi travme

Travmatične izkušnje — iz otroštva, iz kasnejšega obdobja, čustvena zanemarjenost — pogosto pustijo sled v obliki občutka nevarnosti, ki ostaja, tudi ko je nevarnost že zdavnaj minila. Psihoanalitična terapija ne dela s travmo skozi ponovni pregled dogodkov, temveč skozi odnos.

Psihoanalitičen pogled

Travmatična izkušnja pogosto ni bila v trenutku, ko se je zgodila, nikoli zares psihično predelana — ostala je kot neobdelan ostanek, ki se ponavlja v obliki telesnih odzivov, izogibanja ali nenadnih preplavitev, tudi dolgo po tem, ko je nevarnost minila. To je razlog, zakaj samo pripovedovanje o dogodku pogosto ne zadošča.

Predelava travme v terapevtskem odnosu poteka počasi in previdno, v tempu, ki ga narekuje klient, saj je varnost samega odnosa pogoj za to, da se lahko nezavedno gradivo sploh približa zavesti, ne da bi ponovno preplavilo.

V praksi

V praksi to pomeni, da delo ne sili v pripovedovanje podrobnosti dogodka, temveč sledi tempu, ki je za klienta prenosljiv — včasih so prvi koraki povsem stran od same travme, pri gradnji občutka varnosti v telesu in v odnosu.