Psihoanalitična psihoterapija

Psihoanaliza ima moč, da bistveno preoblikuje odnose, čustva, misli in odnos do sebe — skozi stabilno podporo in novo odnosno izkušnjo, ki odpre vpogled v nezavedne dele psihe.

To se začne dogajati skozi nov in uglašen odnos med terapevtom in klientom — prav tam, kjer postanejo vidni deli, ki se jih vsakodnevno ne zavedamo in poganjajo ponavljanje enakih neugodnih situacij in težav, iz katerih je včasih težko izstopiti samo z močno voljo. V terapevtskem odnosu lahko pride do pomembnih sprememb, in ko se doseže jedro težav, so te spremembe lahko trajne in življenjsko pomembne.

Sem magistra psihoterapevtskih znanosti in psihoanalitična psihoterapevtka zveze ECPP – European Confederation of Psychoanalytical Psychotherapies, ter članica EZPPS – Evropske zveze za psihoanalitično psihoterapijo, nosilka evropskega certifikata za psihoanalitično psihoterapijo. Pri svojem delu se posvečam tudi imaginaciji in sanjam kot neposrednemu jeziku nezavednega ter razumevanju, od kod čustvene stiske dejansko izvirajo.

Usposabljala sem se za delo z nezavedno dinamiko skupin in timov na Tavistock Institute of Human Relations v Londonu, ter za poglobljeno delo s sanjami in imaginacijo na Ameriškem inštitutu za mentalne slike (American Institute for Mental Imagery) — sanjsko gradivo razumem kot eno najbolj neposrednih poti do nezavednega, ki je na voljo znotraj same seanse. Sodelujem pri raziskavah in objavljam prispevke s področja duševnega zdravja.

Pojdi na strokovne prispevke →   ·   Več o mojem delovanju →

Lajšanje stiske in tesnobe je pogosto vstopna točka. Ponavljajoča se tesnoba, vzorec v odnosu, ki se znova in znova ponavlja, potrtost, ki ne izgine — običajno gre za viden rob nečesa, kar se je organiziralo veliko prej in ga vzdržujejo mehanizmi, ki jih zavestni um sam po sebi ne vidi. Izkušnje me učijo, da se tesnoba in čustvena stiska umirita, ko odkrijemo, zakaj je sploh prišlo do njiju.