Psihoterapija pri tesnobi in paničnih napadih

Tesnoba, panični napadi, strahovi, trema, jeza, krivda, sram — ti občutki imajo pogosto nezaveden izvor, ki ga zavestno razmišljanje samo ne more doseči. Psihoanalitično delo s tesnobo ne cilja le na lajšanje simptomov, temveč na razumevanje, od kod tesnoba izvira in zakaj vztraja. Ko se dotaknemo izvora, se simptom pogosto umiri sam.

Psihoanalitičen pogled

Freud je tesnobo razumel kot signal — opozorilo psihe, da se nekaj, kar je bilo potlačeno, približuje zavesti. Panični napad je v tem smislu trenutek, ko obrambni mehanizmi za hip odpovedo in se telo odzove, preden um uspe stvar poimenovati. Zato tesnobe pogosto ni mogoče 'premisliti stran' — potreben je drugačen dostop.

V terapiji ne gre le za tehnike umirjanja, temveč za razumevanje, pred čim vas psiha pravzaprav varuje. Ko se to razjasni, tesnoba pogosto izgubi del svoje intenzivnosti, ker njena funkcija — opozarjanje — ni več potrebna v enaki meri.

V praksi

V praksi to pomeni raziskovanje, kdaj se je tesnoba prvič pojavila v tej obliki in kaj se je takrat dogajalo v vašem življenju. Pogosto se izkaže, da tesnoba ni naključna, temveč se pojavi natanko takrat, ko se približamo določeni temi ali čustvu.