Psihoterapija pri težavah s samopodobo

Težave s samopodobo, negotovost in dvom vase pogosto niso le stvar značaja — so pogosto posledica zgodnjih odnosov, v katerih se oseba ni počutila dovolj videna ali cenjena. Psihoanalitična terapija se tem zgodnjim izkušnjam približa skozi terapevtski odnos sam, kjer je mogoče izkusiti drugačen odziv — in skozi to izkušnjo graditi trdnejšo notranjo oporo.

Psihoanalitičen pogled

Zgodnji odnosi delujejo kot ogledalo, v katerem se otrok prvič 'vidi' skozi oči drugega — Winnicott je to imenoval zrcaljenje. Kadar to zrcaljenje manjka ali je izkrivljeno, se samopodoba oblikuje ne iz lastnega izkustva, temveč iz tega, kar je bilo videti sprejemljivo za druge.

V terapevtskem odnosu se ta zgodnja dinamika pogosto ponovi, kar omogoča, da se zrcaljenje popravi — da klient doživi, kako je videti sprejet takšen, kot dejansko je, ne kot bi moral biti.

V praksi

V praksi to pomeni opazovanje trenutkov, ko se v sami seansi pojavi dvom vase — ko klient pričakuje kritiko ali zavrnitev, ki je ni. Ti trenutki so pogosto najbolj neposreden dostop do starih ran, ki so samopodobo sploh oblikovale.