Psihoterapija pri obsesivno-kompulzivnih težavah

Obsesivno-kompulzivne težave — prisilne misli, ponavljajoča se dejanja, pretirano preverjanje, nadzor, perfekcionizem — so pogosto poskus psihe, da obvlada tesnobo, ki izvira iz globljih, nezavednih virov. Psihoanalitična terapija ne dela le s simptomom, temveč z vprašanjem, čemu simptom služi in kaj bi se zgodilo, če ga ne bi bilo.

Kako se kažejo obsesivno-kompulzivne težave

Obsesivno-kompulzivne težave se kažejo kot misli, ki se vsiljujejo, čeprav jih ne želite, in kot dejanja ali obredi, ki jih morate opraviti, da bi se umirili: preverjanje, umivanje, štetje, urejanje, miselno ponavljanje. Čeprav veste, da je pretirano, vas tesnoba sili, da ponovite. Mnogi se zaradi tega sramujejo ali skrivajo, čeprav gre za izkušnjo, ki je pogostejša, kot se zdi.

Psihoanalitičen pogled

Freud je obsesivno nevrozo opisoval skozi primer 'Podganarja' — primer, v katerem so prisilne misli in dejanja delovale kot poskus nadzora nad agresivnimi ali seksualnimi impulzi, ki jih je bilo nemogoče zavestno priznati. Prisilno preverjanje in ritualizirano vedenje pogosto opravljata podobno funkcijo: izolirajo afekt od misli, ki bi bila sicer nevzdržna.

Terapevtsko delo ne poskuša prisilnih misli preprosto odpraviti, temveč razumeti, pred kakšno mislijo ali občutkom dejansko varujejo. Ko to postane jasno, prisila pogosto izgubi del svoje nujnosti.

V praksi

V praksi to pomeni počasno raziskovanje, kaj se zgodi, če določenega dejanja ne izvedete — kakšna misel ali občutek se takoj pojavi na njegovem mestu. Prav ta vsebina, ne prisilno dejanje samo, je pogosto pravi predmet dela.

Kako delam

Prisilna dejanja običajno opravljajo nalogo: varujejo pred nečim, česar se bojimo čutiti ali misliti. Zato me poleg simptoma zanima, kaj bi se po vašem mnenju zgodilo, če ga ne bi izvedli. V tem prostoru se pogosto pokažejo jeza, krivda ali strah, ki so bili dolgo odloženi. Srečanja so tedenska, v Ljubljani ali preko videoklica.