Psihoterapija pri izgorelosti in stresu

Izgorelost, kronična utrujenost, nespečnost, izguba smisla v delu in težave z mejami — pogosto niso le posledica preobremenjenosti, temveč nezavednih vzorcev, ki nas silijo, da funkcionalnost postavimo pred lastne potrebe. Psihoanalitična terapija ne ponuja le strategij za obvladovanje stresa, temveč vpogled v to, zakaj se določeni vzorci ponavljajo.

Psihoanalitičen pogled

Izgorelost pogosto ni preprosto posledica prevelike delovne obremenitve, temveč nadaljevanje vzorca, v katerem je bila vrednost osebe zgodaj vezana na dosežke in funkcionalnost, ne na obstoj sam po sebi. Superego — notranji glas zahtev — v takih primerih deluje nenehno, tudi ko telo in psiha že signalizirata izčrpanost.

Terapevtsko delo z izgorelostjo zato ne cilja le na počitek ali reorganizacijo urnika, temveč na razumevanje, čemu nenehna storilnost dejansko služi — in kaj se zgodi z občutkom lastne vrednosti, ko storilnosti ni.

V praksi

V praksi to pomeni raziskovanje, kaj se zgodi, ko rečete ne, ko postavite mejo ali ko preprosto ne naredite nečesa, kar se od vas pričakuje. Za mnoge je prav ta izkušnja — in ne počitek sam po sebi — tista, ki dejansko spremeni odnos do dela.