Strokovni prispevek · Kairos 2026
Zemljevidi sanj: analiza sanj po psihoanalitični in geštalt metodi
O čem govori članek
Članek raziskuje sanje skozi različne psihoterapevtske perspektive. Izhodišče je serija tesnobnih sanj mladega moškega iz Gambije, ki je v Italijo prispel po večmesečnem migracijskem potovanju. Njegove sanje so bile interpretirane z dvema metodama, psihoanalitično in geštalt, po vsaki pa je sledil polstrukturiran intervju o tem, kako je sanjalec doživel delo z njimi. Zanimalo nas je, ali metodi pri istem človeku sprožita različne čustvene odzive.
Sanje so v članku prikazane kot prostor, ki ga naseljujejo spomini, fantazije, travmatični dogodki in zgodnje izkušnje odnosov. Raziskava je zato hkrati zemljevid sanjalčevega nezavednega ozemlja in poskus, da bi z njim nagovorili širšo sliko posameznika in morda tudi kolektivnega dogajanja.
Štirje pogledi na sanje
Freud sanje razume kot poskus izpolnitve potlačene želje. Pod pripovedano, manifestno vsebino leži latentna, ki jo cenzura preoblikuje s sanjskim delom: zgostitvijo, premestitvijo, upoštevanjem upodobljivosti in sekundarno obdelavo. Interpretacija sledi sanjalčevim prostim asociacijam.
Bion pogled obrne: sanjanje se dogaja nenehno, v budnosti in v spanju, in omogoča, da zavestno doživeta izkušnja postane dostopna nezavednemu za psihično delo. Pri Bionu ne gre toliko za razkrivanje skritega pomena kot za zmožnost, da človek težke izkušnje sploh predela, s pomočjo drugega pa lahko »sanja« tudi tisto, česar sam ne zmore.
Jung v sanjah vidi sporočila nezavednega, usmerjena v rast in samorazumevanje, ne le znake nerazrešenega konflikta. Njegov pristop gre skozi prepoznavanje podrobnosti, amplifikacijo podob, od osebne do arhetipske ravni, in asimilacijo. Posebej pomembna je kompenzacija: sanje popravljajo enostranskost budnega življenja.
Perls sanje obravnava kot sporočilo, v katerem je vsak element del sanjalca. Terapevt ne interpretira, temveč sanjalca vabi, naj spregovori v prvi osebi z vidika posameznih podob in tako znova prevzame zavrnjene, projicirane dele sebe. Za Perlsa sanje tvorijo hierarhijo nedokončanih geštaltov.
Vsem štirim je skupno, da mora pomen priti od samega sanjalca. Razlikujejo se v tem, kje ga iščejo: v prikriti želji, v procesu sanjanja, v kompenzaciji ali v projekcijah sebstva.
Kako je potekala raziskava
Sodeloval je en udeleženec s psevdonimom Omari, star 28 let, ki je v Italijo prišel v začetku leta 2016. Sodeloval je prostovoljno, s podpisanim informiranim soglasjem, podatki pa so bili spremenjeni, da bi zaščitili njegovo anonimnost. Obravnavane so bile tri ponavljajoče se sanje: o valovih, o požaru in o potovanju skozi Libijo. Vsako srečanje je trajalo približno 45 minut, intervju po njem pa 20 do 30 minut. Vrstni red uporabe obeh metod je bil med srečanji uravnotežen, da bi omejili učinke vrstnega reda.
Intervjuji so bili posneti, prepisani in kodirani s programom ATLAS.ti. Kode so nastajale sproti iz sanjalčevih izjav, štete pa so izjave, v katerih je jasno izrazil moteče čustveno stanje, kot so strah, tesnoba, domotožje, občutek izgube ali nemoči.
Kaj se je pokazalo
- Sanje o valovih: po psihoanalitičnem delu je bilo 19 motečih čustvenih kod, po geštalt delu 12. Največ kod je bilo v obeh primerih strahu. Občutki izgube so se pojavili samo po psihoanalitičnem delu.
- Sanje o požaru: psihoanalitični intervju je imel 15 kod, geštalt 12. Skrb, strah in ogroženost so bili po geštalt delu nekoliko šibkejši, jeze pa je bilo bistveno manj. Občutek nemoči se je pojavil samo po geštalt delu.
- Sanje o potovanju skozi Libijo: po 14 kod v vsakem intervjuju. Razlikovale so se po vrsti: po psihoanalitičnem delu več utrujenosti in praznine, po geštalt delu več negotovosti, obtičanja in nepripravljenosti.
Skupaj je bilo po psihoanalitičnem delu s sanjami 48 motečih kod, po geštalt delu 38. Čustvene teme so bile v obeh primerih večinoma enake, razlikovala sta se intenzivnost in količina izražanja: po psihoanalitičnem delu je bila čustvena aktivacija večja.
Kako to razumeti
Ena od razlag je, da je prosto asociiranje v psihoanalitičnem pristopu odprlo širši prostor za čustveno raziskovanje in omogočilo, da so se pokazali strahovi, ki niso neposredno vezani na vsebino sanj. Pri geštalt delu pa je poistovetenje s sanjskimi elementi morda pomagalo, da jih sanjalec doživi kot svoje in ne kot nekaj zunanjega, kar je lahko zmanjšalo intenzivnost.
Razlika ne pomeni, da je ena metoda boljša. Večja čustvena aktivacija je lahko znak globljega dostopa do nezavedne snovi, manjša pa znak boljše vsebovanosti. Odvisno je od tega, kaj človek v določenem trenutku potrebuje.
Pomen za prakso in omejitve
Raziskava je študija enega primera s tremi sanjami, zato je razlagalna in raziskovalna, ne dokazna. Udeleženec prihaja iz določenega kulturnega konteksta, po prvi analizi je mogoča tudi določena čustvena desenzibilizacija, čeprav je bil vrstni red metod spreminjan. Za zanesljivejše sklepe bi bila potrebna raziskava z več udeleženci in več sanjami.
Za delo s travmo, ki jo povzroči migracija, članek predlaga prožen odnos do analize sanj, uglašen na sanjalčev afekt, travmatsko zgodovino in terapevtske potrebe. Geštalt delo s sanjami se je pokazalo kot koristno za čustveno vsebovanje in ozemljitev, psihoanalitični pristop za globlje raziskovanje nezavedne snovi. Pri migrantih ima prednost uravnavanje afekta in psihološka varnost, interpretacija pa se uvaja postopoma.
Avtorica sklene, da je pri vseh razlikah v tehniki najpomembnejši splošni dejavnik uspešne terapije terapevtski odnos. Pri delu s sanjami se kot osrednji mehanizem kaže zmožnost, da sanjalec izrazi čustva in sestavi skladno pripoved. Najučinkovitejša je morda tista metoda, ki nezavedno snov najbolje preoblikuje v pripoved, ki ima zanj smisel.
Vir: Kairos - Slovenska revija za psihoterapijo (2026)
Psihoanalitična psihoterapija v Ljubljani.
Za naročanje in vprašanja mi pišite.